Yup!
Tko to je, I guess. Dan je bil relativno normalen (up until the last, ampak delite se, da tega se ne veste:)
: dopoldne sem spoznal sefa od sefa, okej, profesorja, somentorja od mojega mentorja; potem sva s Kimom nesla comp do IT sekcije, da ga "ustimajo" in povezejo v mrezo. (In ne boste verjeli, trajalo je ... um ... tolk, da se je prizgal moj komp (torej 2 minuti) + 30'', da je model pogledal moj dejanski naslov/ sifro racunalnika in nato se 30 sec., da je reku: "Okej, ko prides v pisarno, se povezi, pa bi moralo delat." (v teh 30'' je ze vsteto to, da sva se s Kimom zahvalila in poslovila. Torej, brez heca, 3 minute! Talking about efficiency, eh? Nasi sistemi in delovne navade se lahko vcasih kar ornk skrijejo pred njihovimi. (In zabubijo na spodnjo stran lista ... v enem temnem kotu ... jame ... k je 50 m pod zemljo. Napolnjena z vodo (okej, se razumemo, ne).)
Valda, zakaj bi bil dan normalen - razen tega, da je bila sreda in da imamo ob sredah "werkbesprechen" (formal meeting over lunch) in je kolega zagovarjal svoj projekt, ki ga je delal zadnje pol leta - tega, da sem si koncno kupil neprebojne (za dez, da ne bo pomote) hlace in jakno - in tega, da sem jedu pire krompir s psancem v smetanovi omaki s paradizniki?
Kaj je bolj logicnega, kot da sredi teka okoli lustnega in velikega parka v blizini stanovanja naletis na jato gosi zraven avtobusne postaje? (Ko sem sel drugi krog, so se ze premaknile na plocnik 5 m dlje. [Huh, ne vem sicer, kaksen je njihov urnik in ali imajo zamudne penale, ampak ... 5m/15 min, to ni ravno za do Afrike, no. Ajde, Albanija al pa Makedonija se .. enkrat marca??])
Ah, ja, bilo jih je petnajst, odtod naslov.
