Po skoraj prekrokani noči in bujenju 2x v tistih nekaj urah teme, kolikor jih je bilo pred novim dnem, (bujenju s strani najprej Aleja, za zvonenje katerega sem najprej mislil, da je le pijanec ali študenti (ali kombinacija) in mu zato nisem odprl prvič (pozabil je ključe oz. je bil tako pijan (očitno sem imel prav;), da je bodisi pozabil, da jih sploh ima, bodisi ni našel ključavnice) in nato še njegovih "homies", latino prijateljev iz Amsterdama, ki sem jih moral najprej potolažiti, da je pravo stanovanje, da sem le cimer),
smo spakirali in spravili iz stanovanja končno do pol druge ure, ko so se Tequila Gentlemen ravno odpravljali v popotovanje do WC-ja, Do Velike Mašine, ki Dela Močno Črno Toplo Pijačo in podobno (pillow fight), torej s samo enourno zamudo; pobrali Santosa (Lucijinega fanta), tankali predrago (1,67 € na liter - pač na Nizozemskem ne vozijo zamanj koles in pač, če ste si kdaj rekli: "Čuj, kaj če bi se usedli v avto in šli kr v eno državo, tankali in prišli nazaj?" Nizozemska res ni dežela za to) in jo pičili proti Utrechtu.
Pogovori o kravah in konjih, ki zgledajo kot krave, pevcih in marsičem so nas pripeljali tri četrt poti, ko je dogajanje prekinilo najprej bučanje vetra, nato šumenje vrečke, nato pa besede Lucie: "Heeyy! Aliać, nekaj je padlo ven! Zakaj si odprl okno (nisem)?" Ko zapeljemo na stran in ustavimo, se izkaže, da je šlo za modro tobrico ... požrem slino in sebično upam, da je bila njena (okno je nevede odprla ona) ... nope! Bila je torbica fotoaparatom. Laufam nazaj (ene minuto pa pol, ker ... pri 110 km/h prideš precej hitro precej daleč - kdo bi si mislil) in ta-daaaaa: aparat cel in DELA. Torbica mal obrajsana, ampak ... dela. (Vmes so mimo zdrveli eni trije šleparji pa ene 26 avtomobilov ... in na srečo zgrešili.)
TURISTIČKA SVAKA ČAST!
P.S.: Torbica je znamke UNOMAT.
