Why do you go away? So that you can come back. So that you can see the place you came from with new eyes and extra colours. And the people there see you differently, too. Coming back to where you started is not the same as never leaving.                 /T. Pratchett, A Hat Full of Sky, p. 349/
Showing posts with label ridicules. Show all posts
Showing posts with label ridicules. Show all posts

Wednesday, 9 October 2013

Clowns in the morning hours (or A'dam - Ede - Arnhem - Ede)

I had a VERY interesting night. It finished at 06:40 AM. :)

So I go on the train, right, to Ede-W. I nod off between Driebergen and Veenendaal; whooh, that was close. "Should maybe stay awake for the next stop," I think to myself. Yeah, about that.
As it's only 5 minutes, I should've just ... got up, walk around a bit, stand by the door.
  Well, I didn't.

Instead, I wake up in Arnhem. On the last train of the night. Whoops. I get out, too sleepy to even remember to ask the conductors, when the next train is leaving or what the taxi number is or if, by chance, one of them lives in Ede.. So I go out and think a bit - with a slight drizzle, I go to stand below a nice tree. I put on some extra clothes (thank god for layers! (I had a nice shirt with me, and additional thin sweater, so good on me:)) and I see a naked man, walking down the street.

I mean, either he was naked or he had a see-through everything. I was pretty sure I could see some "bouncy-action" happening down THERE. Anyway, I can only see him for 10 seconds or so, as he goes into this alley and vanishes. This wakes me up completely and puts a huge smile on my face: life is crazy indeed! I will never say "I've seen it all," because life just keeps bringing up surprises for me:)

Anyways, I decided to check the train station again, for train schedule (why I went to a nearby park was .. well, I needed to get some of the tea we had, out), but it was closed. Euuh, OK. So I put on some music and as that didn't work for me, I put on a really nice podcast (Stuff to blow your mind) - just geeky and serious enough for me.

So I walk around, right, Arnhem - phuh, what's there to see at 2 AM? I check some store fronts, see three shops selling wedding dresses (apparently they are a huge thing in Arnhem - not the dresses, they're normal, the weddings, I mean), a games shop, etc. A guy on a motorcycle passes me twice. I mark him down as a potential threat to look out for. (Or just a local dude with nothing to do.)

So I walk down the street and a guy with two white bags in his hand looks like he's just closing up for the night. By the look of the bags, he's got Chinese or some food shop. We pass each-other, I say "hi!" and as he almost goes into his car, he turns around and asks: "hhfas fsahlkjfasldj". Mhm? I took my earphones out and ask him: "I'm sorry, what?"
"Are you hungry?" he asks.
I'm like: "Well, yes, a bit."
"Here, take this." He gives me a bag of fries! "It's not so warm anymore," he adds after a fashion.
"Wow, thanks! Thank you!" I reply and start eating it, as I continue my walk. I wave to him as he drives off and give him the (hopefully) international sign of 'dude, this is great!': OK sign. I hope he saw it, and didn't think I was giving him the thumb due to the fries indeed being warm and not hot.

As I walk further, I meet two cats, second one of which I hopefully fed 3 fries (or else, they're just there on the pavement still). I find a bench and sit, then lie down. It's 3:15 now. Jeez, "this is going to be a long night," I think to myself.

Lonely cars and trucks keep waking me up, but I manage to nod off in between. I'm nervous about the cops. Just in general, you know, nodding off in the street is frowned upon and I just want to get back home, no trouble and no questions asked.
"HEEEEE HEEEEEE HAAAAEEEEE HAAAEEEE!" two cars rolling down from the side street, just behind me. Just two retards, having fun and either trying to wake me or trying to wake people in the alley. Dicks. (I'm sorry, but they probably were.)
3:45. Ok, time to start back to the station. (I was kind of hoping the first trains would be there at 4:30, but a tiny voice kept saying: yeah, you wish. It's probably more like after 5 or so.)

So I start back, with another podcast and as I near the centre of Arnhem, I see this guy, in flippy-floppies, a shirt, two Amstel beers and a woolen sweater on his shoulder. He’s drunk, obviously. I sort of try to avoid him (not because I would be afraid, but because I too easily get into lengthy discussions with drunken people, preachers and elders), but he goes like: “Hey, you want a beer?”
  (Man, Arnhem at night is like, get-stuff-for-free heaven.)
I say that sure, the closed one. He goes: “What? Closed one! Are you Dutch!?”
After we establish, that no, but some of it might have rubbed off on me in the past year and a half, I say I’m from Slovenia.
He says his father, when separated from his mum, is now living for 10 years in Slovenia. OK, what does he do, I ask, as we are walking along the street.
He’s a circus man, the guy replies.

It turns out that the guy, Josma, is also a clown and a performer. And he goes: “Wow, the stars maan, they tell stuff, you know?”
I think: well, this is going to be interesting.
“Let’s go and make a fire!”
  I’m slightly dubious, as I don’t want to be the lead character of a front-cover matter in national newspapers, you know, just trying to find my way back home. But then he mentions “fire-pit”, which sounds more controlled, and “outside the town, in the fields”, which totally sounds more scary (than it actually was at the time).
 
As he said before that the first train leaves at 5:31, and it’s now about 4 AM, and as he looks harmless, I sort of go along. We end up walking next to the Arnhem’s park (Sonsbeek) and I ask him about the house on the hill. He says it’s now a restaurant, but that a young, 19 year-old lieutenant lived there and went to India and she hanged herself when he didn’t come back.
  Sorry, what? … After some explaining, I piece together a story of a lieutenant who apparently went missing and his young wife waiting for him, and hanging herself in her white dress (what’s with Arnhem and wedding dresses!?) from that top ledge – you see, just there?

And we go to the mill, and he explains about it and how he slept on the ridge in the roof, and we jump a fence and walk along; he tells me of animals that live in the ponds and how kids get assignments from the mill/centrum and go and find animals and plants and write down what they see. Aaw, that’s nice. Cool.
  Then we come to this larger pond, where some ducks are sitting, and some are standing in the water. I dismissed it, as they were probably standing on some ledge in the water.
Then he tells me: “There’s this path here, you can walk onto the island! You can walk on the water!! … I just have to find it!”
And I see the place where the ducks were: “I think it’s here, but …”
And before I can stop him, he’s already on it, ankle-deep.
Sigh. Ok, get ready, I say to myself, might be you’ll be rescuing the guy at some point. But hey, I still got 45 mins to kill and why notJ?

So he starts edging further into the water, now it’s slightly deeper, he’s all happy about it (who wouldn’t be, walking on water, like that, albeit slightly drunk) and he turns back to me and shouts:
“I can’t swim!”
Euh, what? “Sorry, did you say that you CAN or that you CAN NOT swim?”
The answer is even more doubtful:
“I can…(t), the DUCKS told me!”

Sigh. Ok, I’m getting mentally ready, might be some rescu-
and he’s gone. Flipped into the water. Of course.
I wait a second or two, before I start taking clothes off, but he’s back up, scrambling onto the treacherous pathway. He’s coming back towards me, all dripping and like a water-zombie. Huffing and puffing like one, as well.
It’s a comical sight, and I can’t suppress some laughter, but it’s all good natured.

On the way home now – I decide to accompany him, especially, after he mentions that he should not get hypothermia, and that he’s got minutes. (I’m thinking, well, it’s not that cold, and he should be fine, if we keep moving, but who knows, maybe he’s more experienced in this?)
And I find out about his wife (and that she won’t be too happy about this, oh, no) and daughter, and what he does and how he once put on a tall pair of stilts and went on a skateboard, downhill. I’m like, Jesus, really? “Yeah,” he says, “it was winter!”
Larks.

At the end, we part at his house and we shake hands again, and he starts telling me of his company (Verder Nog Iets) and half out of interest, half out of courtesy, and half out of already thinking I should have some proof of this night’s adventure (hey, back off about the halves, eh, it was late – now 5 AM) I want to write down his name.
“Nooo, wait, I’ll get you my card!”
“No, really, it’s fine, I’ll just write it here-“ And I realise I can’t, cause I don’t know how to spell it. And neither does he, so he – despite my insisting that nooo, you’ll wake up your wife, it’s fine – goes in to get his card.

So now I’ve got this 3 postcards (which are also business cards) of him and his girlfriend/wife at home. Want some? Write to me, I’ll send itJ.

I believe redonkulous is the word we are searching for, to describe this night in Arnhem.


PS – Got home safely, caught the first train and nearly fell asleep again. Had my bike at Ede station, and even though the first bus was 13 minutes away, I still cycled home, quite content with this night’s adventure … and the niceness of the evening before – but that’s another story.

Thursday, 5 September 2013

Interview


And this is why I love international (life) experiences. Where else do you get a chance to meet people like that? :)

I took the print screen without his permission.

Saturday, 11 May 2013

Google Translate says eat flavor corpse

Er...
this is why language is more than just the sum of its parts. (As are many things in life, true. (Or rather, life itself.))

About a month ago I tried to converse in Dutch way more than I do now (I was taking a course and now ... well, lets just say May and Queensday and many, too many holidays, feestdagen have taken their toll on me).
  And at one point, I wanted to wish someone a nice meal. I thought to check before I write it, since I wasn't sure about the -e. Well, you can see the result below. :)

Saturday, 26 February 2011

Roadtrip ... in fotoaparat, ki gre 110 km/h

Po skoraj prekrokani noči in bujenju 2x v tistih nekaj urah teme, kolikor jih je bilo pred novim dnem, (bujenju s strani najprej Aleja, za zvonenje katerega sem najprej mislil, da je le pijanec ali študenti (ali kombinacija) in mu zato nisem odprl prvič (pozabil je ključe oz. je bil tako pijan (očitno sem imel prav;), da je bodisi pozabil, da jih sploh ima, bodisi ni našel ključavnice) in nato še njegovih "homies", latino prijateljev iz Amsterdama, ki sem jih moral najprej potolažiti, da je pravo stanovanje, da sem le cimer),
smo spakirali in spravili iz stanovanja končno do pol druge ure, ko so se Tequila Gentlemen ravno odpravljali v popotovanje do WC-ja, Do Velike Mašine, ki Dela Močno Črno Toplo Pijačo in podobno (pillow fight), torej s samo enourno zamudo; pobrali Santosa (Lucijinega fanta), tankali predrago (1,67 € na liter - pač na Nizozemskem ne vozijo zamanj koles in pač, če ste si kdaj rekli: "Čuj, kaj če bi se usedli v avto in šli kr v eno državo, tankali in prišli nazaj?" Nizozemska res ni dežela za to) in jo pičili proti Utrechtu.
Pogovori o kravah in konjih, ki zgledajo kot krave, pevcih in marsičem so nas pripeljali tri četrt poti, ko je dogajanje prekinilo najprej bučanje vetra, nato šumenje vrečke, nato pa besede Lucie: "Heeyy! Aliać, nekaj je padlo ven! Zakaj si odprl okno (nisem)?" Ko zapeljemo na stran in ustavimo, se izkaže, da je šlo za modro tobrico ... požrem slino in sebično upam, da je bila njena (okno je nevede odprla ona) ... nope! Bila je torbica fotoaparatom. Laufam nazaj (ene minuto pa pol, ker ... pri 110 km/h prideš precej hitro precej daleč - kdo bi si mislil) in ta-daaaaa: aparat cel in DELA. Torbica mal obrajsana, ampak ... dela. (Vmes so mimo zdrveli eni trije šleparji pa ene 26 avtomobilov ... in na srečo zgrešili.)
TURISTIČKA SVAKA ČAST!
P.S.: Torbica je znamke UNOMAT.

Monday, 14 February 2011

Pants #2

The Bycycle Butt
- part two -
"One lovely day in mid-winter, Aljaž was riding his bike (technically, it was the bike of his landlord/roommate), minding his own business (well, I was basically amiably humming to meself, down the street to the Centre for Lifesciences, when all of the sudden, Pants, for some reason known only to them and quite possibly also little wriggly men atop high mountains, wearing orange clothes and no underpants, completely lost their nerves and disgracefully let go of themselves in the general Butt area...
But luckily, as these things go, there was a Stranger in town (nevermind the fact there were probably approximately 1,347 strangers in the city at that exact moment), who knew the arts and crafts and was gifted in the old and sacred art of sewing. So Aljaž asked unto her: 'I've seen you have something similar - so I take it you're able & apt in doing these as well?'
Also, in want of not sounding too demanding, he added: 'Cheerio, thank you very much,
ALjaž'
And, since he was of the general forgetful sort, he post-scripted: 'Ooh, also, can you do something about the left pocket?? If not, I Can:)' "
- The end -

Friday, 4 February 2011

Lepilna pošta

  //Napisano kot odgovor na Jasnin:Veeeeery scientific!//
Mi smo pa danes v odmoru za kavo (coffee break... ne pijem kave, pa ne vem, kako se temu po naše reče - verjetno sem zadel;) preizkusili, če seže ta velik selotejp do pritličja iz 6. nadstropja. Laufal sem dol in preveril, če je - ne, prišel je samo do mojega popka! (Ampak to zato, ker so ga vmes že nekaj narolali v kepo... Neresneži.)
Ker je seveda potem treba to še uporabiti (uporabna znanost pa te stvari), in ker sem bil že ravno v avli v pritličju, so hoteli čips. Ker nihče ni hotel vreči kovanca ali denarnice dol, ne bodi si ga len, hopacupa, povlečt lepilni trak nazaj gor, pritrdit denarnico od ene kitajke in jo spustit nazaj dol. (Ko videl akcijo v začetku, sem šel lepo z liftom nazaj gor, mimo njih, ki so se matrali in vzel svoj čaj .. se srkajoč spustil nazaj v globine in ravno pravi čas prišel do točke L.)
Po lepilni pošti sem poslal vrečko čipsa (papriko, kakopak) in se vrnil nazaj gor.
Ta-daaa!
;) Jao.

Origami

No, ko gre teden proti koncu, ko že misliš, da bo še en dan šel po vodi ..., ko je ura že 18:30 v petek zvečer ... takrat ... takrat me pride iskat mentor in dene pred menoj na mizo iz papirja narejeno šatuljico (oz. nje spodnji del).

  Dan nazaj sem bil namreč med zadnjimi, ki so odhajali iz CvL-ja in sem opazil na mizi v "kavnem kotičku" (coffee corner, zdaj pa prevedite to, jaz ne vem) šatuljico. Hotel sem jo razdreti, pogledati in sestaviti nazaj, da bi se naučil - seveda ni šlo - in zato sem napisal sporočilce neznancu (lahko bi uganil!): "Živjo! Mi lahko prosim pokažeš, kako se to naredi? A 06.17." To zadnje je bila številka sobe.
  No, in tako sem prišel h Kimu v pisarno in sva naredila, ob glasbi Counting Crows (jo je dal gor posebi za origami delat:) škatlico, pokrovček za škatljico (malce večji), razdelke za notri, tako da dam lahko zdej npr. čigumije ali ... muhe .. ali karkoli, kocko (to sem si vedno želel znati!), piramido, nato pa mi je samo pokazal (ker je moral podreti mojo kocko oz. tedaj že piramido) nek čudno-kotni-eder. Pač ni bil dodeka, ampak je bil pa kr-neki...eder.
  Svašta. Zdej pa jest, pa body painting. I'll let you know how that goes! ;)

Wednesday, 26 January 2011

Dvigalo pravi: "IF..."

 Nadaljevanje prejšnjega post-a, da bo malce bolj logično, si lahko začetek preberete tule.

Torej, nanizal bom nekaj pomanjkljivosti fensi-über-lame-nove-zgradbe oddelka za biologijo:

 - če hočeš iz enega dela zgradbe v drugega, moraš prečkati hodnik, iti z liftom gor, prečkati hodnik in iti z liftom dol
 - lifti gredo vsakič znova sami od sebe v pritličje; čeprav greš npr. iz enega laboratorija z vozičkom vzorcev v drugega in nazaj (4. in 6. štuk)
 - naša skupina ima laboratorije razdeljene med 4. in 6. nadstropje -> veliko sprehajanja
 - nihče ne puca stopnic, ker ni čistilkam noben reku; stopnice so požarne -- očitno v blazno zeleni zgradbi niso predvideli drugega kot lift za pogonsko sredstvo
 - za vstop v zgradbo in za praktično vsako sobo potrebuješ doorpass; svojega sem naročil že 15. decembra, pa ga še nisem dobil (glej tudi objavo: ____)
 - s prsti lahko narediš luknje v steno: to jih je veliko, kot kleni znanstveniki, ki imajo radi dober eksperiment, tudi naredilo; ravno danes sva z mentorjem ugotovila, da obstajajo luknje dveh dimezij. (Na žalost so že skoraj vse zadelali in bi sedaj opazili, če bi se šli ponovno eksperimentalno znanost.)
 - naša študentska soba je bila planirana za -80 °C zmrzovalnike: sedaj imamo sobo, nimamo pa oken.
 - ker se je šef preselil iz velike sobe v manjšo, kjer bi morali biti trije PhD-ji, sobo pa razglasil za sobo za sestanke (ker jo planerji niso upoštevali) ti trije sedaj nimajo kje biti. So se razkropili. Eden je v kuhinji za pripravo agarjev, recimo.
 - eni raziskovalci, ker gradbinci niso splanirali pravilno, nimajo sob - so jim postavili provizoriš stene sredi hodnika. Kjer pa seveda nimajo gretja, je bil decemberrrrrr. (Oz. imajo tega od cele zgradbe.) Ravno prejšnji teden so jim končno inštalirali vrata.
 - LUČI se prižigajo, če imaš vrata pisarne odprta, same od sebe, ko nekdo hodi po hodniku
 - luči so narejene na avtomatik - na senzor gibanja - ko ugasnejo, moraš vstati in pomahati; tako lahko od zunaj, iz daljave opazuješ, kdo je aktiven med delom in kdo ne.
 - na vrata, ker so dizajnerska (imajo paus papir gor prilepljen, v obliki nekih stebel od flanc) je prepovedano limati karkoli (moj mentor in še nekateri tega seveda ne upoštevajo)
 - zaradi nevarnosti požara so prepovedali avtomate za kavo in grelce za vodo. Sedaj plačujejo kavo vsakič posebej iz avtomata ... 15 c pa je vroča voda. Ker nočem plačevati, seveda uporabljam mikrovalovko za čaj.
 - če se zadržuješ v "coffee cornerju", kjer je avtomat, se ne smeš pogovarjat, ker so stene tako tanke, da se vse sliši skoznje
 - ko smo že pri pavzah: Molekularci so hoteli sedežno v obliki molekule .. doh. ... ki stane 4000 eur; zato smo morali ostali naročiti bolj bedne stole ... :)
 - OKNA so nesmotrno razporejena - in niso enaka po vseh sobah; zunanja stena v dani sobi ima okno tako nizko, da se moraš skloniti, če hočeš ven pogledat v celoti, drugo okno (če sta dve) pa je tako visoko, da ga ne dosežeš
 - okna torej manjkajo ravno v višini, iz katere bi najbolj rabil dotekanje sončne svetlobe
 - če odpreš okno, ne moreš imeti zaprtih vrat, ker se zaradi cauga sama od sebe odprejo
 - vrata med različnimi deli hodnika so "nevidna" - ne vidiš skozi njih; ampak, je že v redu - gor so dal sprintane liste A4, kjer piše: "!Pas op! Tegenliggers!", torej: Pozor! Prihajajoči 'promet'! A bejž no.
 - nekatere skupine so zatežile in so jim zrezali luknje v taista vrata, namestili okviček in šipo - pametno.
 - TRAMOVI, BETON, ŽELEZO, RJA: po celi stavbi so tramovi. Tko, mal za hec.
 - tramovi (železni) so ponekod z luknjami in rjasti od znotraj;
 - cela zgradba ima izgled Raziskovalno-industrijske-ustanove-Dr.Zlobeniusa-Zlobnega-Mogotca-ki-želi-zavladati-svetu-s-preobrazbo-hrčkov-v-mesojede-hrčke! Muahahahaha! (Zato smo s kolegi pričakovali ruse ali nazije.)
  - internet v študentski sobi ne dela - no, vsaj ne na vseh štekerjih
  - v študentski sobici nam stalno prijetno brni za ozadje iz zračnikov - tudi vidi se jih fenomenalno dobro
  - del zgradbe (kjer bi seveda morali biti tudi mi) je novembra ali oktobra poplavilo, je bilo treba posušit (in hidroizolirat, morda?)
  - v avli oz. kletnih prostorih so oktobra dali napačno barvo gor - so jo mogli dat dol in še enkrat prepleskat
  - v našem laboratoriju pušča strop. Vodo. Strop. Nova zgradba. Ful dnarja. Strop - voda. Ha, ha.
  Aja, pušča pa na luč. ... Še dobro (?) da je neonka.
  - v pisarni starejše kolegice pušča strop tako redno, da mora imeti podstavljene smeti, da nima luže na tleh. (Je odveč povedati, da je šla skoraj vsa barva v radiusu pol metra dol?)
  -- snažilke so ji neprestano odmikale koš za smeti (namreč, postavljenega mora imeti ravno tako, da se ne dá odpreti vrat. Po predlogu je nalimala gor A4 z napisom: "ker pušča strop, dajte koš prosim nazaj na isto mesto."

Kar dobro jim gre, kajne?

Say: "Pretty please!"

Z novo zgradbo biologije, ki jo namesto BC, Biological centre (OB, Oddelek za biologijo) kličejo CvL (Centrum voor Levenwetenschappen, Centre for Lifesciences) je marsikaj narobe. Za začetek to, koliko preveč denarja bo Univerzo koštala. (Mislim, da so šli za ene 100 mio € preko budgeta ... A cjena? Sitnica.
Pa aaajde, recimo, da se to dogaja pri vseh novih zgradbah oz. gradbenih projektih (Šentvid, Bežigrajski kristali, Zbiljski gaj??) - dokler lopate za seboj pospravijo, bi moralo biti vse v redu. Sam kaj, ko je načrtovati zgradbo eno, delati/bivati v njej pa nekaj povsem drugega? Sicer smo se s kolegi že odvadili pričakovanja/strahu, da bomo za naslednjim ovinkom na hodniku srečali nazije ali ruske stražarje s sončnimi špegli in uziji, a vseeno ostaja pristno pričakovanje dvoboja med Lukom in Vaderjem ali pa Anakinom in Obi-Wan-om.
Da ne bom za brezveze opletal, bom nanizal nekaj pomanjkljivosti:
 - če hočeš iz enega dela zgradbe v drugega, moraš prečkati hodnik, iti z liftom gor, prečkati hodnik in iti z liftom dol
 - lifti gredo vsakič znova sami od sebe v pritličje; čeprav greš npr. iz enega laboratorija z vozičkom vzorcev v drugega in nazaj (4. in 6. štuk)
 - s prsti lahko narediš luknje v steno: to jih je veliko, kot kleni znanstveniki, ki imajo radi dober eksperiment, tudi naredilo; ravno danes sva z mentorjem ugotovila, da obstajajo luknje dveh dimezij. (Na žalost so že skoraj vse zadelali in bi sedaj opazili, če bi se šli ponovno eksperimentalno znanost.)
 - naša študentska soba je bila planirana za -80 °C zmrzovalnike: sedaj imamo sobo, nimamo pa oken.

Za več fenomenalnih stvari, ki so narobe ali pa jih preprosto ni v naši lepi novi zgradbi (od zunaj je zadnjič v megli izgledala kot Mothership), glejte naslednji post.

Wednesday, 13 October 2010

Forrest Gump, 7 nun in 1 jež

  Nisem še čisto prepričan ali je to, da lahko v mnogoterih trenutkih življenja (npr. v "vsakodnevnih" dogodkih) najdeš nekaj smešnega, stvar pogleda oz. osebnosti ali je kaj drugega (genov? ha, ha).
  Govorim o tem, da sem med tekom naletel na en kup naključij. Že zadnjič sem si naredil "mental point", da grem pogledat na en hrib v parku. No, pridem gor, se usedem na najdeno klopco in malce gledam naokoli. Nakar vidim ježka - ki je začel sopihati v hrib - naravnost proti meni. Stopil sem mu nasproti in ga počakal sredi hriba - čepe. (Verjetno so mimovozeči/-idoči mislili, da kakam ali kaj podobnega, ko sem imel tak prešeren nasmešek na obrazu, opazujoč ježka;) Ko sem se ga nežno dotaknil, se je za trenutek ustavil, nato pa sva šla, pomirjena, vsak svojo pot. Tudi, če ne bi bilo nun, bi mi bil jež sam neznansko polepšal večer.
  In nune? Hja, tečem še malo in naenkrat pred seboj (ob 20:45 zvečer!) na kolesih ... zagledam nune. Pridem 3 korake bliže, vidim, da nimajo ravno čednih in zglednih kap/kut (/tisto belo, pa okoli črna redovniška, no). Še dva koraka - nuna, ki sem jo gledal, je zamazana z barvo po obrazu. Huh? (Izgovôri: Ha?) Upam / mislil sem si, da je šlo za kako dekliščino. Pa upam, da ne bodo molile, zaboga! (Ojej.)
  Forrest Gump sem bil pa jaz: tekel sem najprej v eno smer, pol pa mal v drugo, pa naravnost, pa levo ... pa pridem v center mesta (kjer po vsej (moji) logiki ne bi smel biti). Mi ni jasno, kako.
  K sreči tukaj ogromno ljudi vsak dan teče in nisem zbujal (preveč) pozornosti. Sem pa teku kot Forrest, ja. (In si zraven v mislih vrtel najljubše prizore iz filma - "BubbaGump Shrimp Factory", ..."Dan! /.../You got legs!", "My momma always said, life is like a box of chocolates - you never know, what you gonna get."
Pa še res je.
Do naslednjič!
  P.S.: Pinponk sem igral pa včeraj, ja;)

Friday, 8 October 2010

15 min med Soljo ali kino po Nizozemsko

Ne boste verjeli - preteklo soboto smo šli s sodelavci v kino. (OK, to ja, ampak kino sem našel v relativno prvem poizkusu, in še deževalo je!) No, tudi to še verjamete, ampak to, da smo šli gledat film SOL - SALT;), in da ravno preden se pripravlja atentat, <<<PUFFF!>>>, prazen "ekran" in piše "pauzeren". Erm ... hm? Pauz-eren .. kaj, pavza?!
  Huh, kako prosim? Žvižganje in negodovanje, ki sem ga (po slovensko) nekako pričakoval, kar ni in ni prišlo. Ne - namesto tega gre polovica ljudi ven, čisto vsakdanje, "casual".
Hmm? Sodelavci razložé, da ja, da je 15-minutni odmor, čist normalno, da se osvežiš in predvsem, da greš kaj kupit. (To mi je razložil mentor med srkanjem svojega piva, ki ga je kupil na začetku predstave ...)
  Potrošništvo. Super. Me zanima, kdaj bo to pri nas. (Upam, da nikoli -> tudi če koga poznate, ki se z marketingom v kinih ukvarja, ... sploh ne nobenmu v marketingu povedat, ok? OK??
  In film? Hja, dejmo rečt, da se mi je zdel "Wanted", torej film, ker ukrivljajo pot kroglam in jih pošiljajo okoli vogalov, v okvirih zgodbe, ki so jo zgradili, bolj verjeten. Tot ziens!

Saturday, 25 September 2010

In vino temperaturas est

Ajme! S seboj sem prinesel tri flase vina: rdece, belo in teranov liker. Rdece sem ponudil Aleju, cimru/sobodajalcu, preostali dve pa sem imel v potovalki.
  Pa sem si rekel; Cuj, da vun iz potovalke, nekam, da bosta na hladnem. In sem ju, mrzli, kot sta sicer steklenici bili, dal ... hm - v kot sobe, na tla? Neee - tam so cevi, se bo segrelo; hm - v drugi kot - ne, ta gleda v notranjost stanovanja, ta ziher ni njahladnejsa stena.
Kam bi del? V tretjem kotu je bila potovalka, v cetrtem, ki je na isti steni, kot prvi kot, pa so cevi, ergo ... Hm - bom dal na okensko polico - tle je hladno, bosta stalno hladni!

No in guess what?!
Danes (sobota) me zbudi mocno sonce, tako, proprio sonce. Grem splaknit zobe, pridem nazaj v sobo in odgrnem zavese ... oh! Erm .. potipam flase - TOPLE! OUCH!
  Hitro dol in v senco + hladilnik. In upam, da se ne bo prvotno misljeno darilo spremenilo v "strupilo".
Prrrekledamnit!
:)