Moja Nizozemska v številkah

Številke so KUL. To vam lahko potrdi vsak, ki je vsaj malce zaljubljen v njih, skoraj vsak, ki študira matematiko ali fiziko in še nekaj biokemikov, kemikov in biologov. Pa geologov. Pa strojnikov, pa ... v končni fazi, žal, tudi ekonomistov. The list goes on.

No, če so vam všeč številke ali ne, je tole po mojem precej zanimivo:

Moj Erazmus v številkah:
Trajal je 162 dni. O urah in minutah, zaradi spoštovanja do relativnosti časa, ne bom.
Porabil sem:

2 šampona - oz. je v vsakem še mičkeno. (Sem imel enga na faksu in enga doma.)

5 zobnih ščetk

X denarja. O točni številki zaradi spoštovanja do očeta in sebe ter gospodarstev nekaterih malih držav sveta, ne bom.

1 pakungo soli

(n-1) pašte

(n+3) kebabov

pogledal m filmov

pogledal celih 5 sezon in unih 16 delov, kolikor jih je bilo 6. sezone HIMYM (How I met your mother)

2 kolesni zračnici, eno feltno in eno ključavnico ter 2 luči

kupil sem 2 x 12 rolc WC papirja

prebral 7? knjig in veliko (insert citation) več člankov

potoval 7x z vlakom in 6x (8x, če štejem še Prihod in Odhod) z avtom

Šel več kot 20x tečt; 12x od tega je štelo na iPodu: skupaj 85,86 km, 11 ur teka.

Ponosil ene čevlje. (Sam do konca. In ne od začetka.)

kupil dvoje čevlje, tri srajce, štiri puloverje, eno kravato (imeli smo nastop, pa sem rabu eno rdečo..) in ene rokavice.

Šel 3x v Ikeo, 2x v kino, 2x v "gozd" in 1x do morja.

Pot domov:

1454,6 km (212 od tega od Groningena do Utrechta; na roadtripu zgolj 1242 km očitno.

povprečna poraba 7,3 L/100 km*

povprečna hitrost: 110,2 (113,2!**) km/h

tankala sva 4x (tako da je sedaj še zmerom za 600 km v tanku - hvala, Jasna!

* Začela sva z 7,4; nato sva v Nemčiji zgroženo ugotovila, da imava 9,1 povprečno porabo ... in zmanjšala iz 160 km/h na ene 110 ... in potem do Ljubljane spravila na 7,3.***
**Če ne bi bilo Avstrije in nato Slovenije, ki pač obe, presenetljivo, nista Nemčija, bi bilo povprečje veliko višje.
*** Danes sem naredil še izletič v Cerklje in v Tržič, tako da je sedaj poraba 7,1! Whodaman!

Roadtrip 2

Po 1454,6 km, odkar sem zapustil Groningen ...
Od 7:40 v Utrechtu do 20:40 Ljubljana, pri porabi 7.4 -> 9.1 (whooops!) -> 8 ... -> 7.4 in -> 7.3 L/100 km,
pri povprečni hitrosti 110,2 km/h (to je bla ta k* Avstrija - po Nemčiji sva imela 113,2 km/h povprečno)
in s polnim tankom (za 675 km) - HVALA JASNA! -
lahko rečem, da moja soba diši fenomenalno.
Spaaaat!

Bravo Krištof! Lepi sta bili, Lucija in Maria! Bruno, svaka čast!

Roadtrip ... in fotoaparat, ki gre 110 km/h

Po skoraj prekrokani noči in bujenju 2x v tistih nekaj urah teme, kolikor jih je bilo pred novim dnem, (bujenju s strani najprej Aleja, za zvonenje katerega sem najprej mislil, da je le pijanec ali študenti (ali kombinacija) in mu zato nisem odprl prvič (pozabil je ključe oz. je bil tako pijan (očitno sem imel prav;), da je bodisi pozabil, da jih sploh ima, bodisi ni našel ključavnice) in nato še njegovih "homies", latino prijateljev iz Amsterdama, ki sem jih moral najprej potolažiti, da je pravo stanovanje, da sem le cimer),
smo spakirali in spravili iz stanovanja končno do pol druge ure, ko so se Tequila Gentlemen ravno odpravljali v popotovanje do WC-ja, Do Velike Mašine, ki Dela Močno Črno Toplo Pijačo in podobno (pillow fight), torej s samo enourno zamudo; pobrali Santosa (Lucijinega fanta), tankali predrago (1,67 € na liter - pač na Nizozemskem ne vozijo zamanj koles in pač, če ste si kdaj rekli: "Čuj, kaj če bi se usedli v avto in šli kr v eno državo, tankali in prišli nazaj?" Nizozemska res ni dežela za to) in jo pičili proti Utrechtu.
Pogovori o kravah in konjih, ki zgledajo kot krave, pevcih in marsičem so nas pripeljali tri četrt poti, ko je dogajanje prekinilo najprej bučanje vetra, nato šumenje vrečke, nato pa besede Lucie: "Heeyy! Aliać, nekaj je padlo ven! Zakaj si odprl okno (nisem)?" Ko zapeljemo na stran in ustavimo, se izkaže, da je šlo za modro tobrico ... požrem slino in sebično upam, da je bila njena (okno je nevede odprla ona) ... nope! Bila je torbica fotoaparatom. Laufam nazaj (ene minuto pa pol, ker ... pri 110 km/h prideš precej hitro precej daleč - kdo bi si mislil) in ta-daaaaa: aparat cel in DELA. Torbica mal obrajsana, ampak ... dela. (Vmes so mimo zdrveli eni trije šleparji pa ene 26 avtomobilov ... in na srečo zgrešili.)
TURISTIČKA SVAKA ČAST!
P.S.: Torbica je znamke UNOMAT.

References

Ko ti teče voda v grlo in moraš itak napisat še pol poročila, ker si komaj prejšnji teden nehal delat v laboratoriju, ko nimaš še do konca analiz narejenih in ko odhajaš iz države čez 3 dni, ti živčne ure polepša branje in iskanje literature (Cited References). A vseeno: živeli programi, kot so Mendeley!

Maybe I'll start with acknowledgements ...

Thesis writing on PhD comics.

A rabim še kaj dodat? ;)

Whose your Dadda? in BioEdit

Ha ha haha ha! X-mas came early this year!

Damien Rice in reminisciranje ob Random Collision -u

Pozdravljeni!

Življenje v Groningenu mi je, poleg miljon drugih reči in (spo)znanj, prineslo in razširilo tudi glasbena obzorja. Ha, ha - Severna obzorja. (A je to kdo gledal, ko je bil mlajši?)

  Prejšnjo soboto sem bil na predstavi plesalcev moderne scene, Random Collision-u in Club Guy&Roni-ju. Edan Gorlicki pa je plesal, ob videu, na katerem je neka punca plesala točno isti ples, na glasbo Damien-a Rice-a, I remeber. Komad, ki je v originalu daljši, z delom, ki mi ni tako všeč, so v svoji krajši obliki za-loop-ali in nastala je huda plesna točka s fenomenalno glasbo. Zgodba pa je govorila o partnerskem odnosu ... svetsko.

Drugo glasbeno razodetje je Rupert Blackman, o katerem bom še pisal, vsekakor pa priporočam (hvala, Jasna!) ogled oz. predvsem poslušanje tehle komadov:

Just Come Over Tonight, Win, Don't you Ever Change, Strong.

Pants #2

The Bycycle Butt
- part two -

"One lovely day in mid-winter, Aljaž was riding his bike (technically, it was the bike of his landlord/roommate), minding his own business (well, I was basically amiably humming to meself, down the street to the Centre for Lifesciences, when all of the sudden, Pants, for some reason known only to them and quite possibly also little wriggly men atop high mountains, wearing orange clothes and no underpants, completely lost their nerves and disgracefully let go of themselves in the general Butt area...
But luckily, as these things go, there was a Stranger in town (nevermind the fact there were probably approximately 1,347 strangers in the city at that exact moment), who knew the arts and crafts and was gifted in the old and sacred art of sewing. So Aljaž asked unto her: 'I've seen you have something similar - so I take it you're able & apt in doing these as well?'
Also, in want of not sounding too demanding, he added: 'Cheerio, thank you very much,
ALjaž'
And, since he was of the general forgetful sort, he post-scripted: 'Ooh, also, can you do something about the left pocket?? If not, I Can:)' "

- The end -

Lepilna pošta

  //Napisano kot odgovor na Jasnin:Veeeeery scientific!//

Mi smo pa danes v odmoru za kavo (coffee break... ne pijem kave, pa ne vem, kako se temu po naše reče - verjetno sem zadel;) preizkusili, če seže ta velik selotejp do pritličja iz 6. nadstropja. Laufal sem dol in preveril, če je - ne, prišel je samo do mojega popka! (Ampak to zato, ker so ga vmes že nekaj narolali v kepo... Neresneži.)
Ker je seveda potem treba to še uporabiti (uporabna znanost pa te stvari), in ker sem bil že ravno v avli v pritličju, so hoteli čips. Ker nihče ni hotel vreči kovanca ali denarnice dol, ne bodi si ga len, hopacupa, povlečt lepilni trak nazaj gor, pritrdit denarnico od ene kitajke in jo spustit nazaj dol. (Ko videl akcijo v začetku, sem šel lepo z liftom nazaj gor, mimo njih, ki so se matrali in vzel svoj čaj .. se srkajoč spustil nazaj v globine in ravno pravi čas prišel do točke L.)
Po lepilni pošti sem poslal vrečko čipsa (papriko, kakopak) in se vrnil nazaj gor.
Ta-daaa!
;) Jao.

Origami

No, ko gre teden proti koncu, ko že misliš, da bo še en dan šel po vodi ..., ko je ura že 18:30 v petek zvečer ... takrat ... takrat me pride iskat mentor in dene pred menoj na mizo iz papirja narejeno šatuljico (oz. nje spodnji del).

  Dan nazaj sem bil namreč med zadnjimi, ki so odhajali iz CvL-ja in sem opazil na mizi v "kavnem kotičku" (coffee corner, zdaj pa prevedite to, jaz ne vem) šatuljico. Hotel sem jo razdreti, pogledati in sestaviti nazaj, da bi se naučil - seveda ni šlo - in zato sem napisal sporočilce neznancu (lahko bi uganil!): "Živjo! Mi lahko prosim pokažeš, kako se to naredi? A 06.17." To zadnje je bila številka sobe.
  No, in tako sem prišel h Kimu v pisarno in sva naredila, ob glasbi Counting Crows (jo je dal gor posebi za origami delat:) škatlico, pokrovček za škatljico (malce večji), razdelke za notri, tako da dam lahko zdej npr. čigumije ali ... muhe .. ali karkoli, kocko (to sem si vedno želel znati!), piramido, nato pa mi je samo pokazal (ker je moral podreti mojo kocko oz. tedaj že piramido) nek čudno-kotni-eder. Pač ni bil dodeka, ampak je bil pa kr-neki...eder.
  Svašta. Zdej pa jest, pa body painting. I'll let you know how that goes! ;)